Moja triatlonska zgodba se je začela z nastopom na sprint triatlonu v Kočevju. Leto in pol je trajalo, da sem se odločil nastopiti na t.i. HALF IRONMAN-u. November 2009 je bil prelomen za moje življenje, saj se nama je pridružil mali Jaka.
Verjetno je malo triatloncev, ki bi trenirali brez načrt treningov. Pri meni pa enostavno drugače ne gre. Obveznosti takšne in drugačne bi moj plan hitro podrle in verjetno bi kmalu postal "nejevoljni športnik".
Za tekmo na Dunaju (2km plavanja, 90km kolesarjenja, 20 km teka) se nisem ciljno pripravljal. Treningi so bili naravani bolj za kakšno olimpijsko razdaljo (1,5/40/10).
Na pot sem se podal z mojima najdražjima (Jakcem in Ino). Jaka je prvič potoval tako daleč in se izkazal. Očitno se je on bolj načrtno pripravljal..vsaj na pot:)
Poskusi, da si z navigacijo olajšamo pot so bili jalovi. Prvi Garmin ni imel prednaložene karte Avstrije...pa smo šli še po drugega...in tudi ta je bil brez. Vendar sta bila ati in mami iznajdljiva in tako smo naše prenočišče "zadeli" v prvo. Tam so bili Matjaž (sotrpin), Alenka, Jasmina in Luka. Matjaž že ima izkušnjo s tovrstnim tekmovanjem in se je nanj dobro pripravil - prav tako njegova spremljevalna ekipa. Mi pa malo drugače:)
V tem predelu Dunaja je veliko "naših" in še nekaterih drugih narodnosti, ki imajo bolj ali manj islamske korenine. Zanimivo in morda uporabno je tudi dejstvo, da si čez cesto brez težav dobil porcijo čevapčičev, ki si jih lahko naročil kar po "naše".
Sobo smo dobili v 4. nadstropju. Dvigalo seveda ni bilo na uporabo navadnim smrtnikom, zato sem pridno preselil vsebino avtomobila v 4. nadstropje. Zgodaj zjutraj sem postopek ponovil v obratni smeri, da bil lahko po tekmi zadevo še enkrat ponovil. Vaja dela mojstra in z Ino sva že bila pravi tim za selitve. Jaka pa ni sodeloval, ker se je obnašal kot član kraljeve družine ki ga pridno "trogamo" gor in dol.
V glavnem, noč pred tekmo sem se vprašal če bom lahko zjutraj vstal, saj sem bil pošteno utrujen. Pa je šlo. Jutranja selitev, skupen zajtrk in s pomočjo Matjaževe navigacije odhod na tekmovališče. No, tudi njegova navigacija je za trenutek zatajila. Postopek pred tekmo je bil prijeten, v družbi naših (tokrat brez narekovajev) in v prijetnem vremenu.
In se je začelo. Plavanje v rokavu Donave, ki je presenetljivo čista in v neoprenski obleki prijetno topla (17 stopinj Celzija), se je začelo z borbo za položaj ki bi mi omogočal normalno plavanje. Z Matjažem štartava skupaj , vendar ga na prvem obratu izgubim, ko se pretepam z neznanimi storilci kaznivih dejanj:) Kurs se vmes seveda nekajkrat spremeni in tako plavam kakšnih deset ali sto metrov v dobrodelne namene.
Iz vode pridem v 36 minutah kar je spodobno oz. v mejah pričakovanega. Menjava na kolo je malo daljša, sledi nekaj težav z obuvanje, potem pa gas. Navijači pod mostom so mi dali vedeti, da so z mano...in ne ob hladnem pivu.
Srčni utrip na kolesu se v prvih kilometrih ni nič umiril. Skočil je tja do 170 udarcev na minuto in to je bil že alarm, da bo potrebno upočasniti. Kolesarski del je bil zahteven le z vidika avstrijskih sodnikov, ki zelo radi kaznujejo vožnjo v zavetrju ipd. Resnično sem se (celo pretirano) trudil, da mi kazni ne bi dosodili, ampak na koncu sem vseeno dobil 6-minutno nagrado. V "penalty box" sem zavil šele krog po črnem kartonu in to je bil vzrok za diskvalifikacijo pri uradnih rezultatih (upam, da je to). Ne razumem pa tega, da je v kazenskem boksu potekalo vse normalno in nihče me ni opozoril, da sem šel v boks en krog prepozno. No, kazen sem prestal in se odpeljal na drugo menjavo. Kolesarski del je bil hiter in malenkost nad pričakovanim časom, tako da sem imel nekaj časovne rezerve na teku, toda...
S tekom sem začel optimistično in seveda prehitro. Po prvem kilometru je bilo jasno, da bo to res preizkušnja za telo in glavo. Bodec in mišice na pragu krčev....juhuuu...20km veselice.
Ampak sem odtekel: čas 1:36 je bil 6 minut slabši od željenega rezultata, ampak na koncu moram biti zadovoljen da sem prišel v cilj kot "FINISHER" in s časom pod 5 urami (4:42 + 6 minut kazni = 4:48). To bi zadostovalo za 14. mesto v kategoriji in absolutno 70. mesto.
Regeneracija je potekala tako, da smo vsebino avta ponovno preselili v 4. nadstropje hostla. Sledila je dunajska večerja in spanje. Naslednji dan pa ogled živalskega vrta in dvorca. Cel dan smo hodili naokoli in užival v lepotah, ki jih ponuja ta del mesta. Vožnja domov je minila brez posebnosti...prijetno.
Moja mala družinica je ta vikend res uživala. Dunaj, vidimo se prihodnje leto - s časom pod 4:30!
Prebudil sem se v deževno jutro. Ino in Jakca sem pustil spati in se pripravil za odhod na tekmo v Zagreb. Lansko leto sem tam prvič nastopil na olimpijski razdalji in poln optimizma sem se na to takmo odpravil tudi letos. Letos je iz TK Krško tekmovalo pet članov. Jaro je bil zopet v vlogi favorita, Darko in jaz pa sva se nadejala izboljšanju lanskih rezultatov. A že ob pogledu na postavljene boje v jezeru je bilo jasno, da bo tudi letos plavanja več kot 1500m. Tudi tekaški krog je bil za nekaj metrov daljši. Dež je počasi ponehal in plavanje se je začelo. Počutil sem se dobro, vse tja do konca prvega kroga, potem pa sem popustil in plavanje končal za mojimi konkurenti. Na kolesu sem po nekaj kilometrih solo vožnje imel srečo in dohitel me je vlak triatloncev (Patrčevič, Šporar, Vištica, Papišta...), ki je bil izredno hiter. A kaj ko je bilo potrebno odpeljati zadnji krog brez izkušenih triatloncev in potem se je zgodilo. Gruča tekmovalcev, ki je imela dobre namene je bila v tistem trenutku zame usodna oz. bolje rečeno tekmovalec na čelu kolone. Njegova malce nespretna menjava takoj po ležečem policaju je bila dovolj, da mi je spodnesel sprednje kolo pri hitrosti 42km/h. Padec je bil neizbežen. Brusil sem asfaltno podlago in se med padcem zgrozil, ko sem videl stampedo kateri me bo vsak čas povozil. Dva sta letala čez mene in kolo. Pokalo je. Uh, neprijetno. Hitro sem se skušal pobrati in umakniti, preveril če sem še v enem kosu, zavrtel kolesi in malo vse skupaj poravnal, spustil nekaj kletvic in že nadaljeval na kolesu zadnjih nekaj kilometrov. Hitrosti nisem uspel dvigniti nad 40km/h - kljub jezi. Kar nekaj odrgnin in boleč kolk pa ni bilo dovolj, da ne bi nadaljeval z 10km tekaškim zaključnim delo. Kar tako pa že nisem prišel na tekmo. Pa je šlo. Precej dobro. Sicer z močnimi bolečnimi v kolku, ampak sposoben sem bil teči še malo hitreje. Ob progi so bilo naši domači navijači (Jarotova spr. ekipa) in pa Davorin Omerzu, ki je res bučno navijal zame. Lepo. Tekmo sem končal z malo boljšim rezultatom kot lani (če odštejemo padec in daljšo plavalno in tekaško razdaljo bi bil čas izboljšan za cca. 3-4 minute).
