Moja triatlonska zgodba se je začela z nastopom na sprint triatlonu v Kočevju. Leto in pol je trajalo, da sem se odločil nastopiti na t.i. HALF IRONMAN-u. November 2009 je bil prelomen za moje življenje, saj se nama je pridružil mali Jaka.
Verjetno je malo triatloncev, ki bi trenirali brez načrt treningov. Pri meni pa enostavno drugače ne gre. Obveznosti takšne in drugačne bi moj plan hitro podrle in verjetno bi kmalu postal "nejevoljni športnik".
Za tekmo na Dunaju (2km plavanja, 90km kolesarjenja, 20 km teka) se nisem ciljno pripravljal. Treningi so bili naravani bolj za kakšno olimpijsko razdaljo (1,5/40/10).
Na pot sem se podal z mojima najdražjima (Jakcem in Ino). Jaka je prvič potoval tako daleč in se izkazal. Očitno se je on bolj načrtno pripravljal..vsaj na pot:)
V tem predelu Dunaja je veliko "naših" in še nekaterih drugih narodnosti, ki imajo bolj ali manj islamske korenine. Zanimivo in morda uporabno je tudi dejstvo, da si čez cesto brez težav dobil porcijo čevapčičev, ki si jih lahko naročil kar po "naše".
Sobo smo dobili v 4. nadstropju. Dvigalo seveda ni bilo na uporabo navadnim smrtnikom, zato sem pridno preselil vsebino avtomobila v 4. nadstropje. Zgodaj zjutraj sem postopek ponovil v obratni smeri, da bil lahko po tekmi zadevo še enkrat ponovil. Vaja dela mojstra in z Ino sva že bila pravi tim za selitve. Jaka pa ni sodeloval, ker se je obnašal kot član kraljeve družine ki ga pridno "trogamo" gor in dol.
V glavnem, noč pred tekmo sem se vprašal če bom lahko zjutraj vstal, saj sem bil pošteno utrujen. Pa je šlo. Jutranja selitev, skupen zajtrk in s pomočjo Matjaževe navigacije odhod na tekmovališče. No, tudi njegova navigacija je za trenutek zatajila. Postopek pred tekmo je bil prijeten, v družbi naših (tokrat brez narekovajev) in v prijetnem vremenu.
In se je začelo. Plavanje v rokavu Donave, ki je presenetljivo čista in v neoprenski obleki prijetno topla (17 stopinj Celzija), se je začelo z borbo za položaj ki bi mi omogočal normalno plavanje. Z Matjažem štartava skupaj , vendar ga na prvem obratu izgubim, ko se pretepam z neznanimi storilci kaznivih dejanj:) Kurs se vmes seveda nekajkrat spremeni in tako plavam kakšnih deset ali sto metrov v dobrodelne namene.
Iz vode pridem v 36 minutah kar je spodobno oz. v mejah pričakovanega. Menjava na kolo je malo daljša, sledi nekaj težav z obuvanje, potem pa gas. Navijači pod mostom so mi dali vedeti, da so z mano...in ne ob hladnem pivu.
Srčni utrip na kolesu se v prvih kilometrih ni nič umiril. Skočil je tja do 170 udarcev na minuto in to je bil že alarm, da bo potrebno upočasniti. Kolesarski del je bil zahteven le z vidika avstrijskih sodnikov, ki zelo radi kaznujejo vožnjo v zavetrju ipd. Resnično sem se (celo pretirano) trudil, da mi kazni ne bi dosodili, ampak na koncu sem vseeno dobil 6-minutno nagrado. V "penalty box" sem zavil šele krog po črnem kartonu in to je bil vzrok za diskvalifikacijo pri uradnih rezultatih (upam, da je to). Ne razumem pa tega, da je v kazenskem boksu potekalo vse normalno in nihče me ni opozoril, da sem šel v boks en krog prepozno. No, kazen sem prestal in se odpeljal na drugo menjavo. Kolesarski del je bil hiter in malenkost nad pričakovanim časom, tako da sem imel nekaj časovne rezerve na teku, toda...
S tekom sem začel optimistično in seveda prehitro. Po prvem kilometru je bilo jasno, da bo to res preizkušnja za telo in glavo. Bodec in mišice na pragu krčev....juhuuu...20km veselice.
Ampak sem odtekel: čas 1:36 je bil 6 minut slabši od željenega rezultata, ampak na koncu moram biti zadovoljen da sem prišel v cilj kot "FINISHER" in s časom pod 5 urami (4:42 + 6 minut kazni = 4:48). To bi zadostovalo za 14. mesto v kategoriji in absolutno 70. mesto.
Moja mala družinica je ta vikend res uživala. Dunaj, vidimo se prihodnje leto - s časom pod 4:30!
