Tekma v Crikvenici je bila torej po tej plati polom. Nekaj dni pred odhodom na tekmo sem čutil bolečino v mečni mišici, vendar sem bil prepričan da bo počitek pred tekmo to težavo odpravil. Tudi prebavne motnje, ki sem jih dobil v dar, me niso pretirano skrbele. Na idilično sončno jutro sem se na ogrevanje podal z velikim optimizmom, a to ni bilo dovolj. Po nekaj kilometrih teka na tekmi je bila bolečina že tako močna, da je tekaški korak postajal vse drugo kot tekoč. Trudil sem se, da bi prvih 21 km tekel med 1:30 - 1:32. To mi je sicer uspelo, vendar z neznosno bolečino. V nadaljevanju je bilo jasno, da ne bo šlo tako naprej...a vztrajal sem vse do 33,5 km. Po nepotrebnem. Vmes sem premleval ali je vredno iti do konca, tvegati še hujšo poškodbo in se zadovoljiti s časom okoli 3:30 ali enostavno priznati, da v danem trenutku bolje odnehati. Če bi poslušal telo, bi moral to naredil že na 4 kilometru ko me je "speklo".
Povzetek: ostajam malce razočaran, saj je za menoj precej dolgo obdobje priprav na maraton. Vsekakor bi bilo precej bolj vzpodbudno uspešno zaključiti projekt maraton v Crikvenici, na prelep sončen dan, brez vetra in z vonjem po morju v nosnicah. Po drugi strani ostaja izziv doseči zastavljen cilj. Ostaja izkušnja in kar nekaj pretečenih kilometrov, ki morda kdaj prav pridejo.
O samem maratonu: trasa je razgibana. Ne pretirano, vendar dovolj da zahteva kar nekaj več moči kot povsem ravninska. Proga je speljana v treh pentljah, ki se končujejo v mestu. Organizator se je potrudil in glede na rang maratona jim ni kaj veliko očitati...le pohvale. Organizator ima "srečo", da smo Slovenci poskrbeli za množičnost - večina nastopajočih je bila iz Slovenije.
Spletna stran maratona.
