Protokol tekmovanja je zahteval, da smo Bled obiskali že v petek. Klasična procedura pakiranja (kolo, oprema, voziček, prenosna posteljica in avto je bil v hipu poln...in nismo šli na morje), prihod na Bled (zopet z vmesnimi postanki...šoping pa to) in prevzem številk, testeninka ter odhod v Gozd Martuljek, kjer nas je gostila družina Trošt po Darčijevi zaslugi. Darčiju sem zagotovil, da Jaka ponoči spi in da ne bo moteč dejavnik. Morda je on mnenja, da sem to storil namenoma, ampak Jaka se je to noč ob dveh zjutraj drl...verjetno na Darčija, ker je smrčal. V bistvu ja...Darko Zakšek je kriv, da se je Jaka prebudil in zbudil tudi mene. Potem so me preganjale še sanje, da sem moral na tekmo iz Martuljka do Bleda s kolesom, ker sta me Matajaž in Darko namenoma pustila v sobi. No, ja da ne dologvezim. Po neprespani noči je sledil zajtrk in jutranji WC obred. Na tekmovališče smo se odpravili....zgodaj, ampak še vseeno prepozno. Menjalni prostor je bil odprt do 6:45 in Zore je že klical na štart, ko sem zapenjal kolesarske čevlje na svoje kolo...oblečen v trenirko, medtem ko se bili ostali tekmovalci že ogreti in v plavalnih oblekah v maksimalni pripravljenosti na štart. Tokrat sem se ogreval drugače. Tek je bil iz menjalenega prostora do dixija...smukaška preža za ogrevanje stegenskih mišic. Po pitstopu je sledil tek do avtomobila in ekspresno preoblačenje v dres in na koncu še prijeten skok v neopren. Visoki štart in tek do jezera. Ogrevanje končano. Posledica predštartne naglice (za predštartno tremo tokrat ni bilo časa) je bila, da sem pozabil dati v menjalni prostor nogavice. To sem kasneje dvojno plačal.
Hop. Skok v vodo. Štartni položaj je bil odličen, pogled na vzhajajoče sonce nad jezerom pomirjajoč in tudi moteč, saj nisem videl kje je boja. Plavanje...lahko bi rekli tudi mlatenje se je začelo klasično. Udri Blaž. Prvi krog sem plaval z mislijo, da bom popešil v drugem. Optimist. Ni šlo. Menjava je bila zavoljo dejstva, da nisem imel nogavic kar hitra. No, kmalu sem dojel da bil bilo dobro imeti nogavice, saj že po prvih kilometrih nisem čutil prstov na nogah. Moji kolesarski čevlji so super zračni...še luknjo na podplatu sem pozabil zalepiti. Ampak sem se potolažil s tem, da nisem edini ki ga zebe. Priznam, na kolesu sem užival (seveda, če odmislim mraz). Z mislijo, da bo potrebno po 90km kolesa še 21km teči sem peljal rezervirano...začuda pametno:) Menjava na tek je potekla dobro, le rokavčke sem predologo slačil. Potem pa na avanturo okoli jezera in to 3x pa še 3km povrh. Bled sem si pa le ogledal:). Zastavil sem, da bom tekel 4:30, vendar sem kmalu ugotovil da gre hitreje. Na začetku so noge hotela kar za 4:00 ali hitreje, vendar sem spet ravnal modro in tempo zmanjšal:) (sama pamet me je). Vse tri kroge sem odtekel v podobnem ritmu, zadnje 3 km pa celo hitreje. Brez posebnih težav, razen....nogavice...no, teh nisem imel. Žulji so se v drugem krogu pričeli pridno napihovati. Ampak so bili toliko prijazni, da niso počili in sem v cilj prišel s copati na nogah. Ne smem pozabiti omeniti vseh navijačev: najbolj zvesta Jaka in Ina, pa vsa Darčijeva banda, Vladka in znanci ter neznanci ob progi. In rezultat? Zadovoljen. S časom 4:34 sem bil blizu imaginarnega cilja. Predvsem sem bil zadovoljen z dejstvom, da sem na kolesu in na teku užival in da nisem trpel tako kot na moji prvi Iron polovički na Dunaju (tam so me noge bolele od prvega tekaškega kilometra).
Na koncu 5. mesto v razvrstivi DP med člani II in 20. mesto abolutno. Moji klubski sotekmovalci so nastopili odlično (Bruno DP v kategoriji in 5. absolutno, Darko 5. mesto v kategoriji in 11. absolutno, Matjaž 7. mesto v kategoriji in 26. absolutno).
Prispevek Eposavje.com
